- Kako se počuti ministrica za izobraževanje, ki ima vrhunsko ekonomsko izobrazbo? Je to za vas, pri vodenju ministrstva, prednost ali ovira?
Najprej hvala za vaše videnje. Ekonomsko znanje je vedno potrebno nadgrajevati, preprosto zato, ker se okolja, dejavniki in seveda tudi razvojni trendi močno spreminjajo. Spremljam ekonomsko dogajanje in skušam znanja, ki sem jih pridobila, uporabljati tudi na tem mestu. V zadnjem času je tako na svetovni/evropski kot tudi seveda na nacionalni ravni veliko govora o povezovanju uspešnosti in učinkovitosti izobraževalnih sistemov z razvojem, tako gospodarskim kot družbenim, zato so tudi ekonomska znanja pri tem pomembna. V ta namen bomo tudi vpeljevali različne projekte, ki bodo pripomogli tudi k vodenju in upravljanju na ravni celotne šolske vertikale. To je potrebno predvsem zato, ker so se gospodarske in druge okoliščine, pa tudi zahteve v zadnjem desetletju, močno spremenile. Vsakdo mora biti, tako kot doma, neke vrste manager.
- Kar pomenljivo je to, da so nekateri vaši predhodniki imeli bolj humanistično, da ne rečem pedagoško izobrazbo?
Ki je absolutno pomembna, saj se v šolstvu gradi temelj odnosa do otroka in njegovega znanja. Menim pa, da je pomembno predvsem, da ima minister, ne glede na področje, ki ga pokriva, jasno vizijo, kaj želi doseči, v katero smer popeljati področje, ki ga vodi.
- Ne vem, če poznate podatek, da mora ravnatelj v šoli poznati in pri svojem delu upoštevati okrog 900 predpisov, zakonov, pravilnikov, navodil …?
Ena od naših nalog je seveda tudi ta, da, ob vseh vznemirjenjih v šolskem okolju v zadnjem času, skušamo premišljeno, po korakih, umeščati potrebne spremembe in se o teh z vsemi deležniki pred tem tudi pogovoriti. Potrebno jih je skrbno načrtovati, tudi v duhu tega, da generacije rastejo, da je zagotavljanje kakovosti, izpolnjevanje standardov, vse bolj zahtevno, kar seveda ni enostavno za nikogar. Trenutek je drugačen, kot je bil pred desetimi, petnajstimi leti, tudi razvojnost in delovna mesta potrebujejo drugačne kompetence in znanja.
- Najbrž je veliko o tem govoril tudi evropski komisar za izobraževanje Tibor Navracsics, ki je bil pred nekaj dnevi pri vas za obisku?
Govorili smo prav o razvojnih izzivih. O opolnomočenju učiteljev, njihovi profesionalizaciji, povezovanju izobraževanja z gospodarstvom, o sodelovanju šole z lokalno skupnostjo in umeščenosti vanjo, o mednarodni odprtosti in povezovanju, tehnološkem razvoju, ki močno vpliva tudi na šolstvo. Tu je pred nami veliko izzivov.
- Če gremo nekoliko na področje ekonomike in proračuna za leto 2016, lahko ugotovimo, da v strokovni in laični javnosti vlada prepričanje, da se bo proračun za leto 2016, ki ga vlada pripravlja, spet »lomil« na področju javnega sektorja, se pravi tudi na področju izobraževanja ter da bo proračun 2016 namenjal relativno manj izdatkov za naložbe. Kako kot ekonomistka gledate na tovrstne pristope finančnega ministrstva? Marsikdo namreč opozarja na dejstvo, da so naložbe vendarle gonilo napredka oz. nujni pogoj za razvoj.
To ne drži. Vlada je izobraževanje umestila med prioritete in tudi zato bomo lahko začrtane cilje lažje uresničili.
- Kraljič je pred nekaj tedni, ko je bilo veliko diskusije glede prodaje Telekoma, v enem intervjuju dejal, da bi sam namenil izkupiček od prodaje naših velikih podjetij za naložbe. Kakšen bi bil vaš odziv na njegovo razmišljanje?
Vprašati se je potrebno, katere naložbe. Tudi znanje je naložba. Države, ki so se v največjih krizah odločile, da vse večji del sredstev namenjajo v znanje, v izobraževanje in raziskovanje, so pospešile svoj gospodarski in družbeni razvoj. Takšen primer smo pred desetletji videli na Finskem, tako se je odločila recimo Južna Koreja. Irska npr., je skozi podjetništvo in izobraževanje revitalizirala gospodarstvo. Je pa to odločitev družbe kot celote – kam usmeriti svoj razvoj. Mislim, da nam je vsem razumljivo, da brez znanja ni napredka.
- Na nek način smo se – vsaj posredno – dotaknili tudi naših vrednot. Kakšen je vaš pogled na vrednote, o katerih se prav na področju vzgoje in izobraževanja trdi, morda krivično, da niso več to, kar so bile; torej vrednote pri otrocih in pri učiteljih?
Potrebno je okrepiti prav odnos do znanja in védenja. In razumevanje spoštovanja. Spoštovanja v odnosih med ljudmi, do učiteljev, staršev in seveda med otroki. Pomembno je otrokom privzgojiti strpnost, privzemanje različnosti, jim dovoliti drugačnost in jo hkrati spoštovati. V tem ima pomembno vlogo šola. In jo izvaja po najboljših močeh.
- Če smo prav razumeli določene podatke glede proračuna, je nekoliko paradoksalno in presenetljivo pri tem, da pa bo ena od prioritet v proračunu za leto 2016 vendarle prav področje izobraževanja. To se sicer lepo sliši in bere. Kaj se torej »skriva« v ozadju omenjene prioritete oziroma katera mikro področja znotraj sektorja izobraževanja so pri tem v ospredju?
Težko bi izpostavila samo neko področje, saj so kot pomembno prepoznane vse izobraževalne ravni. Vemo, da imamo enega boljših sistemov vrtcev, tudi po mednarodnih ovrednotenjih izstopamo. Zakaj? Ker smo dovolj zgodaj v vrtce umestili ne le samo varstvo, ampak tudi vzgojo in izobraževanje. To kakovost si bomo prizadevali ohranjati tudi v prihodnje. V osnovnem šolstvu želimo krepiti izbirnost v smeri opolnomočenja otrok za tiste kompetence, ki so ključne tudi v napredovanju na drugih ravneh izobraževanja. Tudi zato smo uvedli zgodnje učenje jezika, medkulturnih kompetenc, razumevanja različnosti, drugačnosti. Usmerjamo se v projekte, kot je skrb za kakovost prehranjevanja, skrb za zdravo življenje, gibanje, razumevanje odnosa do okolja. Marsikatera šola je v tovrstne projekte in tudi druge inovativne pristope že močno vpeta, seveda pa so še šole, ki potrebujejo le nekaj spodbude za to, da privzamejo takšne razvojne korake. Na srednješolskem področju bomo analizirali mrežo srednjih šol z namenom identificiranja strukturnih neskladij med izobraževanjem, gospodarstvom oz. trgom dela, še posebej na poklicni ravni. Pripravljamo individualne učne pogodbe, vajeništvo in druge oblike sodelovanja med izobraževanjem in širšim okoljem, tudi negospodarstvom. Na univerzitetni ravni se usmerjamo v krepitev povezovanja raziskovanja in izobraževanja, prenos znanja, internacionalizacijo, zagotavljanje kakovosti. Vsaka izobraževalna raven ima svoje izzive glede na utečeno stanje in glede na to, kar pravzaprav razvojno potrebujemo. Razvojno pa smo osredotočeni na tri ključne strateške cilje oz. področja: zagotavljanje kakovosti na vseh ravneh, odpiranje prostora šole kot take (lokalno in mednarodno) in povezovanje izobraževanja z gospodarstvom oziroma ustvarjanje takih podpornih okolij, da so te povezljivosti lažje, enostavnejše in da dajejo učinke, ki otroke in mlade krepijo za njihovo karierno pot.
- Kako pa gledate, ker ste omenjala predšolsko vzgojo, na alternative na tem področju? V mislih imam kar precej uspešnih iniciativ znotraj Slovenije v smeri Montessori pedagogike, pa Waldorfske pedagogike …?
V javnem šolstvu je potrebno ohraniti standarde, ki zagotavljajo čim bolj enovito kakovost oz. dajejo enake priložnosti vsem. Seveda pa moramo hkrati dopuščati raznovrstnost, izbirnost. K temu prispeva tudi zasebno šolstvo. Zato je prav, da imamo oboje.
Torej, kot prva managerka izobraževalnega resorja, najbrž vidite tudi področja znotraj vzgoje in izobraževanja, ki so oz. bodo morala biti izzivna tudi za ravnatelje, kot managerje, od vrtcev preko osnovne šole do srednjih šol oz. do visokega šolstva. Kaj torej lahko napravi ravnatelj, po vaši presoji, za boljše poslovodenje svoje ustanove?
Veliko. Imamo kar nekaj primerov zelo dobrih praks, ki jih ravnateljice, ravnatelji res skrbno izvajajo v soodgovornosti do tega, da je šola čim bolj uspešna, da so otroci zadovoljni in da je v resnici znanje otrok bistveno; da je središče šole otrok, mladostnik. Hkrati pa, kot sem že prej omenila, da zna učinkovito in uspešno voditi vse procese, ki potekajo v šoli, kar seveda ni enostavno.
- V Sloveniji imamo Šolo za ravnatelje. Vsak ravnatelj jo mora opraviti, zato se najbrž pri marsikaterem ravnatelju poraja vprašanje, ali z uspešnim absolviranjem te šole tudi pridobi ustrezne kompetence in znanja, potrebna za vodenje šole. To sicer ni bila predvidena tema za najin pogovor, pa vendar – pridobivanje kvalitetnih kompetenc za vodenje vzgojno-izobraževalnega zavoda je v današnjih »kriznih« časih še kako pomembno.
No, to lahko tudi mirno zapišemo. Ena od mojih idej in želja je, da bolj umestimo sodobno vedenje o tem, kaj pravzaprav vse upravljanje in vodenje v takšnem zavodu je. Vsekakor je vsak vzgojno-izobraževalni zavod, z vidika potreb, z vidika izjemnih odgovornosti, ki jih nosi ravnatelj, zelo zahteven, zato mora biti v tej vlogi tudi dober upravljavec in vodja.
Od vas se gotovo pričakuje managersko-ekonomski pristop pri vzpodbudah za vodenje vzgojno-izobraževalnih ustanov?
Saj tudi čas in okoliščine to zahtevajo. Spremembe, ki jih je prinesla finančno-ekonomska kriza so sprožile razmisleke tudi o uspešnosti in učinkovitosti na tem področju, tudi v Evropi.
- Pred nekaj tedni je bil ustanovljen nov sindikat uslužbencev plačne skupine J. Za cilj so si zadali odpravo tako imenovanih anomalij, ki so jih bili deležni in ki jih priznava tudi resorni minister za javno upravo. Kako torej vi gledate na ta problem, glede na to, da tako poslovne sekretarke, kakor tudi računovodje, pa hišniki in še kdo, tvorijo nepogrešljiv podporni sistem na področju vzgoje in izobraževanja?
Sama sem se s predstavnicami že sestala. Zavedanje, da gre za zaposlene, brez katerih vzgojno-izobraževalni zavodi ne morejo delovati, da so to zaposleni, ki zagotavljajo kakovosten vsakdan in izvajanje številnih aktivnosti v šolah, je prav, da dobi svoje pravo mesto. Njim sem namenila tudi posebno misel v letošnji poslanici. Sicer pa se bodo pogovori nadaljevali, tudi v okviru širših pogajanj in umeščanj v celotni javni sektor.
- Imate številne izkušnje in eminentne reference na področju kvalitete na visokem šolstvu. Ker revija Educa »pokriva« predvsem predšolsko vzgojo in prvi triletji OŠ, nas zanima, kako vi vidite stopnjo kakovosti našega osnovnošolskega izobraževanja oz. predšolske vzgoje, morebiti tudi v luči mednarodnih primerjav, ki jih je v zadnjih letih kar veliko?
Če se vrnem nazaj na oceno evropskega komisarja, moram reči, da se z njim strinjam, tudi ko se primerjamo v mednarodnih raziskavah. Sodelujemo v PISI, PIACCU in številnih drugih mednarodnih analizah in raziskavah. Dosedanje primerjave oz. rezultati večinoma kažejo, da smo na dobri poti. Seveda pa se vedno porajajo novi izzivi in priložnosti za izboljšave, tudi razvojne razmisleke. Npr. kako iz obstoječih evalvacijskih mehanizmov, ki jih že izvajamo, razviti sistem t. i. zank kakovosti, priporočila izboljšav, odločitev nadaljnjih korakov razvoja …
- V letu 2014 je Slovenija oz. Ljubljana gostila mednarodno ECHA konferenco o nadarjenih. Pred kratkim pa je Pedagoška fakulteta v Ljubljani organizirala še mednarodno konferenco CRSN o prepoznavanju nadarjenih in delu z njimi tako v vrtcu kot v šolah. Kako dojemate to izjemno dinamično dogajanje na temo nadarjenih v Sloveniji v zadnjih dveh letih?
Močno podpiram in tudi v naslednji razvojni perspektivi bomo iskali vire za to, da uvajamo različne poglede na nadarjenost, koncepte in podporna okolja za nadarjene – tako za njihovo identificiranje kot za razvoj. Nadarjenost je pomembna, še bolj pomembno pa je, da jo znamo umestiti v vsakdanjik tako v šoli kot v nadaljnjem iskanju in ustvarjanju priložnosti za nadarjene. In tukaj imamo še možnosti za napredek.
- Revija Educa se ukvarja z nadarjenimi in je v decembru lani namenila posebno tematsko številko, ki je naletela na dober odziv in naklonjenost naših bralcev. Očitno so to teme, ki zanimajo naše bralce in jih radi berejo, še posebej, če so ti članki aplikativni – iz prakse za prakso. Na uredništvo smo prejeli celo pobude za izdajo posebne strokovne revije o nadarjenih, kajpak bolj aplikativno naravnane. Navedene pobude sovpadajo tudi z našim nekajletnim razmišljanjem in predstavljajo resen založniški in pedagoški izziv, ker kar kliče po sinergiji več akterjev. Zanima nas, kako vi, kot ministrstvo, gledate na to iniciativo? Ker če pride do realizacije, bo to zagotovo izjemna obogatitev pedagoške periodike v Sloveniji.
Pozdravljamo iniciativo. Stroka dobro deluje in raziskuje, tudi vse več je posameznikov, ki se s tem področjem ukvarjajo. Morda je trenutek ravno pravšnji, tudi zato, da se spodbudi nadaljnje razmisleke in širše umeščanje le-teh.
- Zadnjih dvanajst let se je na področju dela z učenci s posebnimi potrebami v slovenski osnovni šoli, primerjalno z obdobjem pred uvedbo 9-letke, stanje precej spremenilo. V osnovni šoli se je razpolovilo število ur dopolnilnega in dodatnega pouka, hkrati pa uvedlo ure dela z učenci z učnimi težavami (preko odločb in s sistemiziranimi urami učiteljev za pomoč tem učencem).
Ali je v Slovenji narejena temeljita analiza uspešnosti tovrstnega dela? Ali se izkazuje kvalitativni doprinos tovrstne spremembe, glede na to, da izvajajo pouk z učenci, ki imajo učne težave, učitelji, ki teh učencev ne poučujejo pri rednih urah pouka (sploh, ko gre za učence na razredni stopnji)?
Da, ministrstvo je naročilo študijo Evalvacija različnih oblik dodatne strokovne pomoči, ki jo pripravlja Pedagoška fakulteta v Mariboru. S prvimi rezultati se bomo seznanili že to jesen, sicer pa bo študija v celoti pripravljena prihodnje leto. Sicer pa se učenci z učnimi težavami ne usmerjajo, pač pa dobijo pomoč pri dopolnilnem pouku ali v okviru individualne in skupinske pomoči. Usmerjajo se otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja, tj. težjo obliko specifičnih učnih težav, pri katerih se zaradi motenj ali razlik v delovanju centralnega živčnega sistema, kljub povprečnim ali nadpovprečnim intelektualnim sposobnostim, pojavljajo izrazite težave pri branju, pisanju, pravopisu in/ali računanju in podobno.
- Ko govorimo o delu z učenci s SUT vemo, da je veliko ur razporejenih med učitelje, ki niso dodatno usposobljeni za delo z učenci s tovrstnimi težavami (predvsem, ko gre za motnjo učenja, branja, koncentracije …).
Ali razmišljate o potrebi uvedbe dopolnilnega izobraževanja učiteljev, ki bodo zmogli in znali diagnosticirati učne težave in ne nazadnje, ki bodo usposobljeni pomagati učencem pri odpravljanju teh težav?
Učitelji za dodatno strokovno pomoč kot učno pomoč morajo imeti opravljen študijski program za izpopolnjevanje za dodatno strokovno pomoč, ki ga pod imenom »izvajanje specialno-pedagoške in socialno-pedagoške pomoči otrokom in mladostnikom s primanjkljaji na posameznih področjih učenja ter s čustvenimi in vedenjskimi težavami« izvaja Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani. S tem študijskim programom izpopolnjevanja sicer ne pridobijo kompetenc za diagnosticiranje specifičnih učnih težav, okrepijo pa kompetence za poučevanje otrok s tovrstnimi težavami. Vključevanje učiteljev v navedeni študijski program za izpopolnjevanje spodbujamo, tudi s sistemskimi ukrepi sofinanciranja programa in subvencioniranja šolnin udeležencev.
- V slovenskih osnovnih šolah se je z uvedbo devetletnega učnega programa uvedla sistemizacija drugega učitelja v prvem razredu zaradi spremenjene didaktike, ki naj bi bila prilagojena šestletniku, z namenom lažjega prehoda iz vrtca v osnovno šolo.
Ali načrtujete temeljito analizo didaktične izvedbe pouka v prvem triletju? Vemo, da je razvoj spretnosti in sposobnosti učencev v prvem triletju pogoj za njihovo uspešnost v nadaljevanju izobraževanja.
Posebne analize ne načrtujemo. Ob uvajanju devetletke, ki je potekala postopno, so bila za učitelje izvedena usposabljanja, ki sta jih izvajala Pedagoška fakulteta in Zavod RS za šolstvo. Po uvedbi pa so se za učitelje nadaljevale aktivnosti stalnega strokovnega izobraževanja. Za uvajanje posodobljenih učnih načrtov je Zavod RS za šolstvo izvajal študijske skupine po vseh regijah v Sloveniji. Aktivnosti za uvajanje ustreznih strokovnih pristopov pri izvajanju vzgojno-izobraževalnega procesa pa so potekale tudi preko ostalih oblik izobraževanja (tematske konference, svetovalne storitve). V zadnjih letih poteka uvajanje tujega jezika v prvem triletju, s tem pa se posodablja tudi koncept opisnega ocenjevanja. Izboljšanje pristopov in vzgojno-izobraževalnega dela je stvar kontinuiranega procesa.
- Ravnateljem je po ZOFVI-ju dodeljena pedagoška naloga spremljanja in vrednotenja učiteljevega dela. Logično bi bilo, da bi bila analiza hospitacij nujen sestavni del vsakoletne ravnateljeve analize pedagoškega dela, saj je to zakonska obveza.
Ali morebiti načrtujete uvedbo kriterijev in meril spremljanja učiteljevega dela, ki bi ravnateljem služila pri obveznih hospitacijah?
Skladno z 49. členom ZOFVI je ena od pristojnosti ravnateljev tudi prisostvovanje pri vzgojno- izobraževalnem delu učiteljev, spremljanje njihovega dela in svetovanje. Ustrezno načrtovane in izpeljane hospitacije med drugim predstavljajo element profesionalnega razvoja učiteljev, kar ima pomemben vpliv na kakovost poučevanja in učenja učencev. V okviru priprave nacionalnega okvira ugotavljanja in zagotavljanja kakovosti na področju vzgoje in izobraževanja bo tehten premislek izveden tudi v dimenziji hospitiranja ravnateljev in pomembnosti kolegialnih hospitacij.
- Vsakoletno poročilo pedagoškega dela šole, ki je zakonska obveza, je prepuščeno individualni iznajdljivosti ali pedagoški usposobljenosti in »modrosti« vodstvenih delavcev.
Kaj menite o uvedbi enotnih meril in kriterijev ravnateljevega pedagoškega dela? Morda bi ta služila tudi pri ocenjevanju ravnateljeve uspešnosti in ne nazadnje pri reelekcijah ravnatelja?
Vodstva šol so v skladu z veljavno zakonodajo dolžna letno pripraviti samoevalvacijsko poročilo, ki mora biti sprejeto na ravni šole ali vrtca. Z namenom razvoja ugotavljanja in zagotavljanja kakovosti, v okviru priprave nacionalnega okvira ugotavljanja in zagotavljanja kakovosti na področju vzgoje in izobraževanja, razmišljamo v smeri spremljanja obveznih področij samoevalvacije.
- Delo s starši je zelo pomemben in hkrati zelo občutljiv dejavnik uspešnega učiteljevega dela (predvsem v vrtčevskem obdobju in obdobju osnovne šole). Starši so pomemben so-kreator otrokove/učenčeve učne uspešnosti in sploh razvoja otroka.
Kakšen je vaš pogled na starševsko poseganje v učiteljevo pedagoško delo? Kaj menite o pomembnem (morda prevelikem?) vplivu staršev pravzaprav pri vsakem segmentu šolskega dela (pri načrtovanju pedagoškega in organizacijskega dela šole, pri sprejemanju ravnatelja na delovno mesto …)?
Zavzemam se za partnerski in čim bolj uravnotežen model sodelovanja med šolo/vrtcem in domom, za katerega je potrebna spoštljiva vsesmerna komunikacija, vzajemna podpora in spodbujanje učenja in razvoja otroka. Pri vsem tem pa je seveda potrebno izpostaviti pomembnost strokovne avtonomije učiteljev in drugih strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju.
- V zadnjem obdobju se v slovenski javni šoli bere, sliši, doživlja vse več stisk med ravnatelji v obdobju njihove reelekcije. Ne glede na rezultate ravnateljevega dela, je njegova/njena možnost ali nemožnost nadaljevanja ravnateljevanja odvisna od številnih, a vse prej kot strokovnih in managerskih spretnosti in rezultatov dela.
Ali imamo v Sloveniji dovolj dobro dodelan sistem imenovanja ravnateljev? Menite, da ima slovenska javnost uvid v kvalitete ravnateljevanja in dosežke njegovega dela v obdobju enega mandata? Če ne, kaj nameravate storiti na tem področju ?
Da, tudi na tem področju že nastajajo razmisleki, kako bi lahko postopke imenovanja utemeljeno posodobili, prav tako pa tudi ponudili izobraževanja ravnateljem na področju vodenja in upravljanja. Slednje v spremenjenih okoliščinah postaja vse bolj zahtevno.
- Sedaj pa še zadnje vprašanje, ki je bilo mišljeno kot vaša popotnica. Kako se prvič v vlogi ministrice za izobraževanje srečujete z mnogimi izzivi in pričakovanji ob začetku novega šolskega leta? Kaj bi želeli sporočiti različnim akterjem na področju vzgoje in izobraževanja – od otrok, učiteljev, staršev …?
Želja, ki jo namenjam vsem nam, je, da naj bo šolsko leto mirno, premišljeno, kakovostno.
Mislim, da je to nekaj, kar nas mora čim bolj povezovati. Otrokom in vsem mladim želim obilo novih znanj in spoznanj, pa tudi veselja v šolskem vsakdanu, sobivanju s svojimi sošolci, sošolkami, učiteljicami, učitelji in starši. Skupna naj bo tudi misel soodgovornosti do ustvarjanja kakovostnega šolskega vsakdana, znanj in kompetenc, kot tudi tehtnega razmisleka o tem, kaj vse in na kakšen način lahko premišljeno storimo za izboljšanje našega šolskega sistema. Časi in okoliščine se spreminjajo vsak dan, zato tudi naša odgovornost do dobrih znanj – za prihodnost Slovenije.
Hvala lepa za vaš prijazen sprejem in zanimiv pogovor!
Hvala tudi vam!
